DOMOV

Laponska malo drugače: Salla sredi ničesar

Poskus potopisa po Laponski

Daleč na severu Finske se nahaja pokrajina Laponska. Dežela, ki je tudi božičkov dom in v katerem bradati starec po napornem decembru kuje načrte za naslednje leto, privabi vsako leto precej popotnikov. Poudarek na precej, ne pa ogromno. Gre za regijo, ki je, navkljub temu, da je daleč od neznane, še vedno precej skromno obiskana.

 

Verjamemo, da je pri nas Laponska zaradi tekem v Ruki precej znana pri ljubiteljih nordijskih disciplin, a ta kotiček sveta ponuja še veliko veliko več. Ker smo pri Quo Vadisu slišali, da je pravo polarno zimo možno doživeti samo tako daleč na severu, smo se odločili košček Laponske pogledati pobliže. Odločili smo se za Sallo, vas daleč sredi ničesar, osamljeno v prostranstvu laponskih gozdov in jezer.

 

 

Pot na Finsko

 

Pot na Laponsko nas je vodila iz Ljubljane preko Frankfurta do Helsinkov, prestolnice Finske. Pričakalo nas je lično urejeno letališče, ki ga Finci vztrajno širijo in ki predstavlja začetno točko za vse več poletov v Azijo, saj je od tu preko severnega tečaja pot v Azijo precej krajša kot z mnogih drugih letališč. Zunaj pa grozovit prepih, ki ga tisti, ki nismo doma na primorskem, res nismo vajeni. Snega tudi tukaj ni bilo videti.

 

Letališče je lepo urejeno, zelo čisto, hodniki so lepo prehodni, toaletnih prostorov je več kot dovolj, možnosti za kavo in prigrizek pa ravno tako. Če so Helsinki končna točka na vašem potovanju, vam svetujemo vožnjo v mesto z javnim prevozom (tako v mestih kot recimo na Laponskem so taksiji izjemno dragi). Če na Finsko pripotujete v človeških urah, svetujemo vožnjo z vlakom v središče mesta. Podzemne železniške postaje nikakor ne morete zgrešiti, saj so veliki znaki, ki vas do nje pripeljejo postavljeni na nekaj metrov razdalje. Vožnja stane 4,10 €, v središču mesta ste pa v slabih 40 minutah.

 

Vlaki imajo krajši premor med polnočjo in 4. uro zjutraj, zato pa avtobusi vozijo celo noč v polurnih intervalih. Cena je ravno tako 4,10 € za vožnjo, za nakup vozovnice pa priporočamo da si na svojo pametno napravo namestite aplikacijo HSL App. V ta nepogrešljiv programček v Helsinkih vnesete končni naslov, nato aplikacija zazna vašo lokacijo in vam ponudi lokacijo najbližje postaje javnega prevoza, številko avtobusa, ki vas bo peljal, vozni red in možnost nakupa vozovnice. Za nakup vnesete svojo kreditno kartico, z enim dotikom ekrana kupite vozovnico, ki jo ob vstopu na ustrezni prevoz pokažete vozniku ali voznici.

 

No, nas je čakala pot dalje na sever. Še enkrat se je bilo potrebno vkrcati na letalo in Finnair nas je popeljal na laponsko letališče v Kuusamu. Ob spustu je letalo prodrlo skozi goste oblake in pričakala nas je neskončna snežna ravnina prepredena z gostimi iglastimi gozdovi. Prvi pravi sneg po dolgem času! Mirno, šarmantno, majhno letališče polno preglasnih angleških turistov smo po prevzemu prtljage pustili za seboj in se odpravili čez arktični krog.

 

Sneg, gozdovi, divjina, Salla …

 

Pot nas je vodila z manjšim avtobusom še dobrih 100km severneje na laponsko v kraj Sallatunturi, zimsko letovišče v občini Salla. Avtobus drvi dobrih 80 km/h na povsem zasneženi cesti. V strahu povprašam voznika ali uporabljajo kakšne posebne pnevmatike in zakaj za boga na Laponskem ne solijo vozišč. Odgovori, da so pnevmatike s posebnimi čepki seveda laponskemu arktičnemu podnebju primerne, cest pa ne solijo, ker bi sol pritegnila severne jelene, zaradi katerih bi bilo potem veliko nesreč in prometnih zastojev.

 

 

Na manjšem krožišču nas čaka manjša modra tabla, na kateri piše da smo prečkali arktični krog. Vodnica v smehu razloži, da se tukaj pač ne bahajo radi kot v laponski prestolnici Rovaniemiju in da nas namesto fanfar in v tla vrisane meje čaka samo majhno obvestilo, da smo nevidno mejo v snežni odeji ravnokar prečkali. Sonce zaide že malo po 14. uri in prispemo v Sallatunturi.

 

Slogan občine Salla glasi “sredi ničesar”, in res je tako. Na slabih 6.000 kvadratnih kilometrih živi zgolj 3.800 prebivalcev. V okolici ni industrijskih obratov in drugih proizvodnih središč. Turizem predstavlja glavnino prilivov v teh odročnih krajih na meji z Rusijo in temu primerno se domačini tudi vedejo. Zelo so gostoljubni in ustrežljivi. Zlahka se zgodi, da vas vodja hotela pospremi na kolesarski dogodivščini po laponskih gozdovih, ali pa direktor smučišča osebno razkaže strmino nad vasjo.

 

Preseneča tudi visok nivo sodelovanja med različnimi ustanovami. Kjerkoli smo se ustavili so nas napotili tudi h konkurenci in jih toplo priporočili. Ob večerji v eni izmed tradicionalnih laponski restavracij so nam priporočili tudi restavracijo na drugem koncu vasi. Ob morebitnem pomanjkanju snega v začetku sezone delavci smučišča priskočijo na pomoč gospodu, ki vsako leto postavi prenočišča v igluju (da, na Laponskem lahko gledate severni sij iz udobja svojega igluja 🙂 ) in mu s stroji proizvedejo dovolj snega za postavitev prvih iglujev in premostitev prve krize. Primerov je še več. Ker so na Laponskem kraji precej majhni, se vsi poznajo med seboj in si tudi priskočijo na pomoč, ko je to potrebno.

 

Safari po Laponsko

 

Kaj pa aktivnosti v naravi? Teh je na Laponskem na voljo ogromno. Od vožnje z motornimi sanmi do druženja s Severnimi jeleni, ki vas prijazno s sanmi odpeljejo poiskat severni sij. Seveda smo morali med našim kratkim obiskom vse preizkusiti.

 

V večernih urah smo se odpravili v park Severnih jelenov v Salli, kjer nas je vodnik Timo, v krzno oblečeni Laponec, opremil polarnemu večeru primerno. Vsi smo prejeli zimske kombinezone, škornje in rokavice. Po kratkem tečaju uporabe sani smo se z nemškimi in skandinavskimi kolegi usedli vsak v svoje sani in krenili na pot po že utrjeni gozdni stezi. Severni jeleni, laponske ikone, so pridno vlekli svoje potnike in po približno 40 minutah potovanja smo se prvič ustavili pri staji, kjer so se nahajale breje samice, ki smo jih lahko od blizu pozdravili in nahranili. Nato smo se ponovno odpravili v temo, kjer se je zvok drsenja stani prekrival s topotom jelenovih kopit. Na naslednji postojanki so naši vodniki zakurili ogenj in nam v kotlu skuhali tople napitke in s humornimi vložki odgovarjali na vprašanja o sami vzreji severnih jelenov in laponskem načinu življenja.

 

Jutranja vožnja s haskiji je bila tudi posebno doživetje. Na dvorišču parka severnih jelenov nas je pričakalo nekaj ducat haskijev, ki so mirno čakali svoje potnike. Ob prihodu mlade laponske vodnice se je pa zgodil nepozaben prizor. Ob njenem prihodu so psi histerično pričeli tuliti in zbor neučakanih psov je komaj čakal na odhod karavane v zasneženi gozd. Haski safari na Laponskem poteka v tandemu, kar pomeni, da en potnik upravlja s sanmi, medtem ko drugi počiva v udobju s krznom pokritih sani. Sredi gozda smo haskijem dali čas za zaslužen počitek in ponovno zakurili ogenj in na njem spekli malico in skuhali čaj in kavo. Vožnja je nekoliko bolj dinamična kot z jeleni, a vseeno zelo prijetna.

 

Smučišče v Salli poleg samega smučanja ponuja tudi več kot 100 km steze za tek na smučeh (ena najpopularnejših aktivnosti na Laponskem). Obiskovalci pa lahko najamete tudi posebna električna kolesa z zelo širokimi pnevmatikami, ki olajšajo vožnjo po rahlem in globokem snegu, električni motor pa dodatno pripomore pri vožnji po težavnem zasneženem terenu. Za vse ljubitelje gorskega kolesarjenja je takšna nordijska različica odlična izbira za raziskovanje okolice tega laponskega okraja.

 

Za vse, ki vam v žilah namesto krvi teče bencin pa pride v poštev nočna vožnja s snežnimi sanmi. Obstaja več različic, od 20 kilometrskega raziskovanja okolice Salle do 60 kilometrske vožnje po Laponskem, vzdolž meje z Rusijo. Vodniki vas vodijo po poteh speljanih med iglavci daleč v hrib, kjer si v planinski koči (znova) privoščite topel napitek in počitek pred nadaljevanjem poti. Kot zanimivost: najvišja dovoljena hitrost vožnje z motornimi sanmi na Laponskem je 60 km/h, prometne kontrole sredi gozda so pa baje precej pogost pojav. Če se s sanmi peljete hitreje kot je dovoljena hitrost, vam kaj hitro odvzamejo vozniško dovoljenje za avtomobil.

 

Savna in odlična laponska hrana

 

Po vseh izčrpljujočih aktivnostih nam je dobro dela odlična hrana in savna, ki jo boste na Laponskem našli v domala vsaki koči. Domačini so nam postregli z odlično jagnjetino in mesom severnega jelena. Prehrana je v teh koncih sestavljena iz izrazito divjačinskih specialitet, katerim so ponavadi dodani krompir in razne omake narejene iz jagodičevja in gob, ki jih je v okoliških gozdovih na pretek. Vremenu primerno kalorično, a vsekakor zelo okusno.

 

Salla je vsekakor raj na zemlji za ljubitelje neokrnjene narave in aktivnosti v naravi, a je prav tako odličen kraj za sprostitev, saj skoraj vse počitniške namestitve poleg savne ponujajo tudi razne oblike wellness storitev. V središču mesteca se na nekdanji železniški postaji nahaja muzej II. sv. vojne na Laponskem, kjer si lahko pobliže pogledate potek bojev v teh krajih in posledični obnovitvi, kjer so pridni Finci po popolnem uničenju vse infrastrukture in hiš ponovno iz nič postavili svoje domove in nadaljevali z življenjem.

 

Koče v snegu na Laponskem

Snega je na pretek

 

In še ena lekcija iz sodelovanja; v mestecu Salla je pričelo primanjkovati otrok, s katerimi bi zapolnili mesta v srednji šoli, zato so sodelovanje ponudili prvemu ruskemu mestu čez mejo in od takrat v to laponsko srednjo šolo hodijo tudi ruski otroci.

 

In železniška postaja v kateri se nahaja muzej? Po besedah vodnice je zadnji vlak po teh tirih laponske peljal v 80ih letih prejšnjega stoletja. Na drugi strani so Sovjeti namreč odstranili 30 km tirov, ker so želeli zaščititi ta mejni prehod. No, v Salli njihov del železnice pridno obnavljajo in urejajo ves ta čas. Ko smo z nemškimi kolegi začudeno vprašali zakaj? “Če se Rusi odločijo ponovno speljati železnico do Murmanska, bo to za nas lahko samo dobro. In na to je dobro biti pripravljen.” Hmmm.